2. test

• Sporazumevanje je temeljna človeška sposobnost, da si posredujemo in izmenjujemo misli, občutke, mnenja, ideje in informacije. Je osnovna družbena dejavnost, s katero vstopamo v interakcijo z drugimi ljudmi.
• Pisanje, govorjenje, branje in poslušanje so osnovne sporazumevalne dejavnosti.
• Sporočevalec ali tvorec = sporočanje
• Naslovnik ali prejemnik = sprejemanje
• Sporočevalec ali tvorec = pisanje, govorjenje
• Naslovnik ali prejemnik = branje, poslušanje
• Dejavniki sporazumevanja nam povedo, ali bo sporazumevanja uspešno in učinkovito.
• Okoliščine sporazumevanja: razmere, v katerih sporazumevanje poteka. Na sporazumevanje vpliva sporočevalčeva oz. naslovnikova starost, izobrazba, družbeni položaj in jezikovna zmožnost. Okoliščine sporazumevanja vključujejo sporočevalec, naslovnik, kraj in čas.
• Prenosnik je slušni in vidni prenosnik. Reklame na TV-ju imajo oba prenosnika.
• Jezik v sporazumevanju je lahko besedni ali nebesedni.
• Besedilo je osrednja enota sporazumevanja.
• Tema v sporazumevanju je o čem govori besedilo.
• Namen v sporazumevanju je čemu je besedilo nastalo, torej kakšen je cilj, ki ga želi sporočevalec doseči pri naslovniku.
• Razlaga sporočevalne verige: Sporočevalec, ki izbere jezik, v katerem bo sporočal, v določenem času in kraju s pomočjo prenosnika posreduje besedilo in s prepoznavno temo in določenim namenom do naslovnika.
• Poznamo enosmerno in dvosmerno sporazumevanje.
• • Enosmerno sporazumevanje: vlogi sporočevalca in naslovnika se ne izmenjujeta. Naslovnik se ne odziva, sporočevalec govori ali piše, naslovnik pa le posluša ali bere. Primer: govorno nastopanje in poslušanje govornih nastopov, branje besedil.
• • Dvosmerno sporazumevanje: vlogi sporočevalca in naslovnika se izmenjujeta, med njima obstaja nek dialog. Sporočevalec naslovnika spodbudi k odzivu. Primer: pogovarjanje in dopisovanje.
• Vsa sporočila, ki nastanejo pri dvosmernem sporazumevanju imenujemo dvogovorna ali dialoška besedila.
• Poznamo več vrst dvogovornih ali dialoških besedil: pobuda, odzivna in dvogovorna.
• • Pobudna dvogovorna oz. dialoška besedila: z njimi sporočevalec poziva naslovnika k odgovoru (vpraša, prosi, svetuje).
  • Odzivna dvogovorna oz. dialoška besedila: z njimi se sporočevalec odziva na besedila svojega naslovnika (odgovori, se zahvali, izrazi svoje mnenje).
  • Dvogovorna obsegajo vprašanja (pobudo) in odgovore (odziv).
• Pogovarjanje so pogovori (intervju, anketa).
• Dopisovanja so dopisi (prošnja, pritožba, zahvala, opravičilo, vabilo, obvestilo).
• Pogovori glede na okoliščine so lahko zasebni ali javni. Zaseben pogovor poteka med dvema osebama ali v manjši skupini ljudi. Javni pogovor poteka med več ljudmi, v javnost (javno zaslišanje, ustno ocenjevanje znanja, pogovor na radiu).
• Pogovori glede na družbeno razmerje med sogovorcema so lahko neuradni ali uradni. V neuradnem pogovoru sta sogovorca v enakovrednem družbenem razmerju (pogovori med sošolci, sorodniki, znanci). V uradnem pogovoru sta sogovorca v neenakovrednem družbenem razmerju (Pogovor med uradnikom in stranko, med dijakom in profesorjem).
• Pogovori glede na namen so lahko raziskovalni, pogajalni, prepričevalni, povezovalni.
• Raziskovalni pogovor - od koga nekaj izvedeti.
• Pogajalni pogovor - z nekom uskladiti mnenja in doseči dogovor.
• Prepričevalni pogovor - koga pripraviti do določenega dejanja.
• Povezovalni pogovor - navezati ali ohraniti stik z nekom.
• Oblike pogovarjanja: neposreden osebni stik, po telefonu, po elektronskih medijih.
• Načela uspešnega pogovarjanja: do sogovorca smo spoštljivi, pozorni smo na vikanje ali tikanje, pozorni smo na nebesedne jezikovne prvine, sogovorca poslušamo, na pogovor se pripravimo (javni nastopi), upoštevamo okoliščine (s kom govorimo, kdaj, kje), ne pozabimo na pozdrav.
• Poznamo dve vrsti dopisovanja: pobudno in odzivno.
• Pobudno dopisovanje: dopisovalec, da pobudo - poziva svojega prejemnika k besednemu odzivu in navezuje stik z njim (ga nekaj vpraša, mu svetuje, za nekaj prosi...).
• Odzivno dopisovanje: dopisovalec se odziva na besedilo drugega dopisovalca (se mu zahvali, odgovori, izrazi svoje mnenje).
• Dopisovanje glede na okoliščine je lahko zasebno ali javno. Zasebno dopisovanje je namenjeno posamezniku ali manjši skupini ljudi. Javno dopisovanje je namenjeno množici ljudi (pisma bralcev, spletni forum).
• Dopisovanje glede na družbeno razmerje med dopisovalcema je lahko neuradno ali uradno. V neuradnem dopisovanju sta dopisovalca v enakovrednem družbenem položaju (dopisovanje med sošolci, prijatelji, sorodniki). V uradnem dopisovanju sta dopisovalca v neenakovrednem družbenem položaju (dopisovanje med uradnikom in stranko, med dijakom in profesorjem).
• Nameni dopisovanja: da bi se prejemnik udeležil dogodka, da bi se prejemnik odzval na dopis in opravil neko dejanje, da bi sporočevalec izvedel nekaj od prejemnika, da bi dopisovalca navezala stik, da bi prejemnik povezal dopis s svojim sporočilom.
• Oblike dopisovanja: po navadni pošti, SMS sporočila, po elektronski pošti, spletne klepetalnice.
• V dopisovanju dopisovalca besede pišeta in nista v neposrednem stiku, zato bralec ne mora vplivati na pisca. Dopise lahko popravljamo, dopolnjujemo, ker besedilo ostane na papirju ali v elektronski obliki.
• V pogovarjanju sogovorca besede izgovarjata in sta v neposrednem stiku, zato lahko vplivata drug na drugega in se sproti prilagajata drug drugemu. Svojih replik, ne moremo popraviti ali dopolniti.