3.test

• Čustva so procesi, ki izražajo človekov vrednostni odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe.
• Čustva obsegajo subjektivno doživljanje, kognitivno oceno, fiziološko vzburjenje in čustvene izraze.
• Sestavni elementi (komponente) čustev: 1. subjektivno doživljanje čustva (čustva se izkustveno razlikujejo od drugih duševnih procesov), 2. Kognitivna ocena (pripis pomena in pomembnosti situaciji ali dogajanju, ki se zgodi izjemno hitro in avtomatično), 3. Fiziološko vzburjenje (telesne spremembe, ki so povezane z delovanjem avtonomnega živčnega sistema) 4. Čustveni izrazi (spremembe, ki se kažejo v mimiki obraza, gibih, telesni drži in glasu)
• Vidiki čustev: 1. Vrednostni, 2. Jakostni (intenzivnostni), 3. Aktivnostni
• Vrednostni vidik: razlikujemo pozitivna ali prijetna in negativna ali neprijetna čustva
• Jakostni vidik: po intenzivnosti lahko isto čustvo včasih ocenimo kot močno ali včasih kot šibko
• Aktivnostni vidik: poznamo vzburjajoča čustva, povezana z močnim fiziološkim vzburjenjem in pomirjajoča, povezana s šibkim fiziološkim vzburjenjem
• Temeljna čustva: strah, jeza, veselje, gnus, presenečenje, žalost. So prirojena, univerzalna in imajo prilagoditveno funkcijo
• Kompleksna čustva: ljubezen, sovraštvo, ponos, zavist, krivda. Sestavljena so iz osnovnih, v razvoju se pojavijo kasneje. So bolj odvisna od družbe in kulture.
• Afekt je kratkotrajno in zelo močno čustvo, pri katerem se nam zmanjša nadzor nad lastnim vedenjem. Primeri: bes, panika, evforija, groza
• Razpoloženje je čustvo, ki je dolgo in šibko. Traja nekaj ur do več dni, razvijejo se postopoma. Primeri: tesnobnost, nezadovoljstvo, potrtost.
• Strah:

  Doživijamo ga, kadar ocenimo, da je ogroženo nekaj za nas pomembnega in da je nevarnost večja od naših zmogljivost.

  Dvignjene obrvi, zravnane in stisnjene skupaj: usta

  in oči odprte in napete; na čelu vodoravne gube.

  Ustrezen je v okoliščinah dejanske nevarnosti,

  neustrezen pa, če je preveč intenziven glede na situacijo ali neutemeljen.
• Jeza: Doživijamo jo, kadar ocenimo, da nekdo ali nekaj neupravičeno ogroža naše pomembne cilje, želje,

  vrednote.

  Oči so izbuljene; obrvi spuščene in stisnjene

  skupaj, usta so lahko ravna in stinjena ali pa imajo obliko, kot če bi kričali; nosnice so lahko razširjene.

  Ustrezna, če se borimo za doseganje ciljev, problematična, če se pojavlja v neprimernih okoliščinah, prepogosto, preintenzivno in če traja predolgo.
• Veselje: Doživijamo ga, kadar ocenimo, da smo dosegli pomemben cilj ali uresničili pomembno željo ali

  vrednoto.

  Dvignjeni kotički ustnic; gubice okrog oči in

  zunanjih kotičkov ust; usta so lahko odprta; lica so dvignjena.

  Motivira nas in usmerja k situacijam, v katerih doživijamo pozitivna čustva. Raje sodelujemo, pripravijeni smo pomagati, lažje se odločamo in svet dojemamo kot bolj varen.
• Žalost: Doživijamo jo, kadar ocenimo, da smo dokončno izgubili nekaj pomembnega.

  Kotički ust so spuščeni; ustnice se lahko tresejo; oči so priprte.

  V primerjavi s strahom, ki je usmerjen v prihodnost

  (kaj se bo zgodilo) je usmerjen v preteklost (Kaj se je zgodilo).

  Žalovanje je proces navajanja na izgubo in je za nas izjemno pomemben.
• •Temeljni elementi obraznih izrazov pri izražanju so večinoma prirojeni. •Manjšo vlogo pri izražanju čustev z mimiko obraza ima tudi vpliv okolja. •Vpliv okolja (skozi socializacijo) vpliva še na to, da se naučimo: kako je zaželeno izražati čustva in katera čustva je (ne)zaželelno izražati ter kdaj. • Tradicionalno so izražanja čustev spolno specifična
• Čustev se učimo: 1. S klasičnim pogojevanjem (povezava situacije, objekta s čustvom), 2. Z instrumentalnim pogojevanjem (podkrepitev čustva s strani drugih oseb), 3. Z modelnim učenjem (posnemanje čustev drugih v podobnih situacijah)
• Eksperiment z malim Albertom (John B. Watson). Namen eksperimenta: emocialno stabilnega malčka naučiti fobije, saj ga je zanimalo raziskovanje prirojenosti čustva strahu.
• Potek eksperimenta (Mali Albert): Watson je s sodelavcem moral najti udeleženca. Našla sta ga v bolnici in to je bil 9-mesečni Albert. Prvič so ga pri njegovih 9 mesecih izpostavili različnim predmetom (podgana, zajec, pes, opica, vata, goreč časopis…) on do njih ni imel nobene čustvene reakcije. Malo si jih je pogledal, ni so jih zanimali, prvič jih je videl. Pri 11 mesecih so mu za igro dajali podgano
• Presoja z etičnega vidika (Mali Albert):

  • Prekršeno eno najbolj temeljnih načel psihološke etike, ki prepoveduje, da bi udeleženci med raziskavo doživljali stres.
  • Ni znano ali so starši v sodelovanje malega Alberta privolili.
  • Od Alberta ni pričakovati, da bi lahko kadarkoli odstopil od sodelovanja (zaradi spoznavnega in socialnega razvoja).
  • Vprašljiva je zaupnost podatkov o Albertu.
• Čustvena zrelost: 1. Ustreznost čustev okoliščinam, 2. Uravnavanje doživljanja in izražanja čustev, 3. Raznovrstnost in kompleksnost čustvovanja.
• Ustreznost čustev okoliščinam:kakovost (vrsta) čustva, intenzivnost innačin izražanja ustrezajo okoliščinam.
• Uravnavanje doživijanja in izražanjačustev:

  Uravnavanje doživijanja pomeni, da znamo

  čustva prepoznati (se jih zavedamo), jih razumeti in jih zmoremo predelati.

  Uravnavanje izražanja pa pomeni, da znamo čustva ustrezno izraziti z besedami in

  vedenjem.
• Raznovrstnost in kompleksnostčustvovanja: zmožni smo doživljati inizražati vsa čustva, razvita pa imamo tudi številna kompleksna čustva in "socialna" čustva.
• Vpliv čustev na druge duševne procese:

  • Vplivajo na motivacijo in spoznavne procese,
  • presojo situacije in nadaljnje odločitve,
  • ustvarjalnost,
  • priklic iz spomina,
  • učenje,
  • socialno zaznavanje ...
• Funkcije čustev: 1. Prilagoditvena, 2. Aktivacijska, 3. Motivacijska, 4. Komunikacijska
• Prilagoditvena funkcija: čustva omogočajo učinkovito prilagajanje spremembam v odnosu med posameznikom in

  zunanjim svetom.
• Aktivacijska funkcija: Spremembe, ki nastanejo zaradi fiziološkega vzburjenja omogočijo, da se človek čim bolje sooči s situacijo.
• Motivacijska funkcija: čustva nas usmerjajo, delujejo kot motivi.

  Podkrepijo tiste oblike doživljanja in vedenja, ki nam omogočajo

  doseganje želenih ciljev.
• Komunikacijska funkcija: Besedno in nebesedno

  vedenje posameznika, ki doživlja določeno čustvo,

  informira druge ljudi.
• Motivacija so vsi procesi spodbujanja, vzdrževanja in usmerjanja telesnih in duševnih dejavnosti, zato da bi uresničili cilj.
• Potreba je stanje neravnovesja v organizmu, ki ga povzroči pomanjkanje ali presežek snovi v telesu ali informacij v duševnosti.
• Cilji so predmeti in situacije, za katere pričakujemo, da bodo zadovoljili našo potrebo.
• Motiv je doživeta potreba, usmerjena k cilju, od katerega pričakujemo, da bomo z njegovo uresničitvijo zadovoljili tudi potrebo.
• Motivacijski krog

  
• Vrste motivov in potreb: 1. Fiziološke, 2. Psihosocialne
• Fiziološke potrebe so navadno prirojene in univerzalne. Lahko jih delimo na potrebe po ohranitvi človekovega življenja in potrebe po ohranitvi vrste.
• Psihosocialne potrebe izvirajo iz človekovega

  duševnega neravnovesja in so povezane z življenjem v

  skupini. Nekatere so pridobljene, za nekatere pa se znanstveniki še niso poenotili, ali so pridobljene ali prirojene. Natančneje so razlenjene v Maslowi hierarhiji potreb.
• Načini zadovoljevanja potreb: . Nagonsko, 2. Socializirano