Pedagoška psihologija

• Učenje


  Proces kvalitativnega spreminjanja obstoječih pojmov in pogledov, proces postopnega ustvarjanja smisla, globljega razumevanja, ustvarjanja pomena in novih povezav
• Subjektivna pojmovanja učenja


  • Učenje kot kopičenje, kvantitativno povečevanje znanja
  • Učenje kot memoriranje posredovanih vsebin z namenom poznejše reprodukcije
  • Učenje kot ohranjanje, trajnejša zapomnitev dejstev, metod in postopkov z namenom poznejše uporabe
  • Učenje kot luščenje osebnega pomena (smisla) iz naučenega
  • Učenje kot proces ustvarjanja lastne razlage, da bi bolje razumeli resničnost, življenje, sebe
  • Učenje kot spreminjanje samega sebe kot osebnosti
• Nižja pojmovanja učenja so skupna v kvantitativnem pogledu na učenje kot povečevanje količine znanja, zbiranje med seboj nepovezanih spoznanj, dejstev, pojmov in teorij z namenom takojšnjega ali poznejšega (spominskega) obnavljanja ali tudi uporabe
• Višja pojmovanja učenja so skupna v tem, da je učenje kot proces kvalitativnega spreminjanja obstoječih pojmov in pogledov, proces postopnega ustvarjanja smisla, globljega razumevanja, ustvarjanja pomena in novih povezav
• Pojmovanje učenja se tesno povezuje s tem, kako se učenja lotimo (pristopi in strategije), z učno motivacijo in s čustvenim odnosom ter končno z učnimi rezultati
• Še vedno prevladuje pojmovanje učenja kot kopičenja in zapomnitve spoznanj, do katerih so prišli drugi
• Pouk se s tem v skladu pojmuje predvsem kot transmisija – prenašanje gotovega znanja, ki je velikokrat ločeno od izkušenj učencev in od konkretnih življenjskih okoliščin
• Posledice se kažejo v premajhni trajnosti in uporabnosti znanja, v nizki motivaciji, v slabih rezultatih id odporu do šolanja
• Aktivno učenje


  Učenje, ki učenca celostno, miselno in čustveno aktivira
• Aktivno učenje je uspešnejše, če poteka s samostojnim iskanjem in razmišljanjem, s smiselnim dialogom v skupini, s postavljanjem in preizkušanjem hipotez
• Aktivno učenje bo verjetneje dalo trajnejše znanje, ki bo uporabno v novih situacijah, pomagalo nam bo bolj razumeti sebe in svet in tudi bolj pametno posegati vanj
• Pouk pri aktivnem učenju ni več le transmisija, ampak živo transakcija – mnoštvo smiselnih interakcij med učiteljem in učenci ter med učenci samimi – in končno transformacija – spreminjanje pojmovanj o sveti in tudi spreminjanje osebnosti
• Spontano učenje je presenetljivo učinkovito, saj v razmeroma kratkem času opremi otroka z obsežnim znanjem in spretnostmi, čeprav se nekatere njegove teorije o pojavih v okolju pozneje izkažejo za napačne
• Glavne razlike med nešolskim (spontanim, življenjskim) in šolskim učenjem

  • Pri spontanem, vsakdanjem učenju je vsebina učencu osebno pomembna in vsajena v življenjske okoliščine; pri šolskem učenju pa gre za vsebine, ki so jih drugi imeli za življenjsko pomembne, učencu pa jih posredujejo kot sprejete resnice v simbolični obliki
  • Vsakdanje učenje je povezano z živo željo in potrebo naučiti se; pri šolskem učenju pa se kar naprej srečujemo s problemom motivacije
  • V vsakdanjem učenju je normalno, da vedno lahko prosimo druge ljudi pomoči; v šolskem učenju pa se trajnejši mentorski odnos težko razvije
  • V vsakdanjem učenju se uspeh ugotavlja po kakovosti naučene spretnosti, izdelka; v šolskem učenju pa moramo izkazovati dosežke v umetnih situacijah, pred drugimi, ki sprašujejo in ocenjujejo
• Ena od dilem, ki se vleče skozi zgodovino proučevanja učenja, je odnos med deli in celoto: ali je bistvo učenja v ustvarjanju oz. krepitvi povezav (asociacij) med prej izoliranimi deli izkušenj ali pa pri učenju človek od vsega začetka izhaja in dojemanja celote, iz težnje k ustvarjanju smiselnih vzorcev
• Druga dilema pa se ukvarja s tem, ali je učenje predvsem spoznaven – razumski ali individualen – proces ali pa se v njem neločljivo prepletajo tudi čustveni in socialni elementi
• Asociativistični in behavioristični pogled na učenje

  Učenje je ustvarjanje in krepitev asociativnih zvez, pri tem je bistvenega pomena ponavljanje
• Teorija podkrepitve


  Učenje je razmeroma trajna sprememba v vedenju, ki jo lahko odkrijemo z opazovanjem, in nanjo vplivamo s podkrepitvijo, ki vedenju sledi
• Behaviorizem se osredotoča na proučevanje na zunaj opaznega vedenja in gleda na učenje kot ustvarjanje zvez med dražljaji (S – stimulus) in reakcijami (R) S – (O) – R
• Mentalni procesi (mišljenje, predstave, cilji, pričakovanja …) v organizmu radikalnih behavioristov ne zanimajo, saj menijo, da ne morejo biti predmet znanosti, ker niso dostopni objektivnemu raziskovanju
• Skinner je dokazal, da se vedenje, ki je nagrajeno, pojavlja pogosteje oz. se utrdi
• Behavioristična teorija učenja


  Učenje kot razmeroma trajna sprememba v vedenju, ki jo lahko odkrijemo z opazovanjem, in nanjo vplivamo s podkrepitvijo, ki vedenju sledi
• Behavioristična psihologija


  • Osredotoča se na proučevanje na zunaj opaznega vedenja
  • Gleda na učenje kot ustvarjanje zvez med dražljaji (S – stimulus) in reakcijami (R) S – (O) – R
  • Mentalni procesi (mišljenje, predstave, cilji, pričakovanja ...) v organizmu radikalnih behavioristov ne zanimajo, saj menijo, da ne morejo biti predmet znanosti, ker niso dostopni objektivnemu raziskovanju
• Operativno ali instrumentalno pogojevanje

  Akcija organizma je operacija (nameren oz. zavesten gib in ne nehoten, kot pri Pavlovu) in hkrati sredstvo – instrument za dosego cilja
• Vedenje, ki je nagrajeno, se pojavlja pogosteje oz. se utrdi
• Podkrepitev


  • Posledica, ki sledi določenemu vedenju in poveča možnost, da se bo to vedenje spet pojavilo
  • Pozitivna podkrepitev je dražljaj, ki zadovoljuje neko biološko potrebo (po hrani, pijači) – primarna podkrepitev – ali neko izpeljano potrebo (po priznavanju, spoznavanju novega kot pohvala, informacija o pravilnosti) – sekundarna podkrepitev
  • Negativna podkrepitev je stanje, ki se mu organizem želi izogniti (npr. žival se nauči dvigniti nogo, če s tem prekine neprijeten električni tok)
• Pozitivna in negativna podkrepitev ne delujeta simetrično; medtem ko pozitivna poveča pogostost pojavljanja neke reakcije, negativna pogosto povzroča jezo on druga negativna čustva, zlasti če gre za neprijetne dražljaje, na katere organizem ne more vplivati
• Skinnerjev model učenja je imel velik vpliv na izpolnjevanje živalske dresure, vzgojne in terapevtske postopke (vedenjska terapija) in šolsko učenje
• Gestaltistična teorija učenja


  Človek pri zaznavanju teži k ustvarjanju smiselnih vzorcev oz. celot (to se dogaja pri učenju, ko problemsko situacijo preoblikujemo tako, da postane podobna temu, kar že vemo, in da za nas zadobi logično obliko)
• Reševanje problemov po Thorndiku

  Na osnovi slepega poskušanja
• Reševanje problemov po Köhlerju


  Z nenadnim vpogledom
• Za gestaltiste človekova duša ni več nepopisan list (tabula rasa), ampak vsebuje določene vzorce pričakovanj, izkušenj, ciljev in težnje k smiselni celoti, kar vse bistveno vpliva na to, kako se bo na dražljaje odzvala, jih organizirala in prišla do vpogleda
• Bartlettovi eksperimenti so pokazali, da so bile obnove zgodb ne le vsakokrat krajše, ampak so postajale tudi vse različnejše od originala ter so vsebovale nove elemente, ki so odražale izkušnje, stališča, vrednote ljudi, njihovo težnjo k smislu
• Smiselno besedno učenje po Ausubelu


  Osredotočenost na proučevanje mehanizmov smiselnega besednega učenja in ne nesmiselnih zlogov kot nekoč Ebbinghaus, pri čemer je poudarjal bistveni vpliv človekovega obstoječega znanja (kognitivne strukture) na to, kako se bo kdo učil novih vsebin, kako jih bo organiziral okoli glavnih sidrnih idej, kako uspešno jih bo priklical
• Razvojna perspektiva Jeana Piageta

  Proučeval, po kakšnih mehanizmih otroci različnih starosti spoznavajo svet in se učijo
• Socialni konstruktivizem


  Učenje ni le individualna zadeva, nekakšen samoten proces, ki poteka v posamezniku, ampak je za učenje bistvenega pomena dialog, možnost spraševanja, sprotnega preverjanja smisla, lastnih domnev v skupini, tj. proces »skupinskega sodelovanja v socialnem procesu konstrukcije znanja«
• Humanistična psihologija


  Učenje ni le spoznaven, intelektualen oz. razumski proces, ampak je pri vsakem učenju udeležen človek s celotno svojo osebnostjo (čustva, osebni cilji, želja po spoznavanju, radovednost, težnja po uveljavljanju svojih zmožnosti, samouresničevanje, ustvarjanju in osebnem smislu)
• Osebno pomembno ali signifikantno učenje


  Učenje, v katerem vidi učenec smisel, ga tudi bolj motivira, in terja ob reševanju za učenca smiselnih, življenjskih problemov, aktivnosti vseh njegovih spoznavnih, čustvenih in telesnih funkcij
• Izkustveno učenje


  Aktivna vpletenost v celovito izkušnjo, npr. v skupinsko dogajanje, in hkrati razmišljanje, refleksija o izkušnji
• Lokalizacija funkcij v možganih


  Poškodba določenih delov možgan vodi do specifičnih okvar (afazija, slepota itd.), vendar se kljub delnim lokalizacijam za izredno celovito, fino uglašeno delovanje nevronskih podsistemov in za njihovo zmožnost učenja na osnovi izkušenj tudi še v odraslosti